Select Page

Že od same ustanovitve EGS dalje so njeni ustanovitelji načrtovali, da naj ta ne bi vključevala samo prostega gibanja blaga in storitev, ampak tudi prost pretok proizvodnih faktorjev, se pravi delo in kapital. To so načrtovali povsem iz ekonomski razlogov – zaradi cenejše proizvodnje, saj bi se z večjo mobilnostjo kapital in delo bolje porazdelila, npr. proizvodnja bi se preselila v druge države članice,kjer bi bili stroški proizvodnje manjši.

V pogodbi o ustanovitvi gospodarske skupnosti (PEGS) najdemo določbe o prostem gibanju 20 delavcev, ki so se zaposlili v drugi državi članici, in posameznike, ki kot samozaposleni v drugi državi članici ustanovijo svoje podjetje. Te določbe so bile tako že v prvih desetih letih delovanja EGS dopolnjene s številnimi uredbami in direktivami, od takrat naprej pa vse do danes ostajajo nespremenjene.

Pojem prostega gibanja oseb se je od ustanovitve EGS pa vse do danes precej spreminjal. Tako je prosto gibanje oseb v prvih določilih PEGS veljalo samo za tiste osebe, ki so bile ekonomsko aktivne, in ne tudi za njihove družinske člane. Za ekonomsko aktivne osebe pa so se šteli tako delavci, ki so bili v delovnem razmerju, kot tudi samozaposleni ponudniki storitev.

Namen prostega gibanja oseb naj bi bil v prvi vrsti predvsem mobilnost delovne sile, kjer pa so računali predvsem na delavce iz revnejšega južnega dela Evrope na občasnem delu v bogatejših severnejših državah. Prosti pretok oseb pa ima že od samega začetka dva sestavna dela, to sta pravica do vstopa v drugo državo članico in pravica do bivanja v drugi državi članici .

Prosto gibanje oseb se je sčasoma začelo nanašati tudi na ekonomsko neaktivne osebe. Kot prvi korak širjenja pravic tudi na tiste osebe, ki niso ekonomsko aktivne, je bil razširitev na svobodo prejemanja storitev. Ekonomsko neaktivne osebe so tako dobile pravico, da lahko vstopijo iz ene države članice v drugo z namenom, da bi tam uporabile storitev, ki jo ponuja tamkajšnji ponudnik storitev (npr. operacijo). S sekundarno zakonodajo (Uredba 1612/68, O.J. L 245) se je sprva prosto gibanje oseb razširilo samo na družinske člane ekonomsko aktivnih (prav tam).

Prost pretok oseb je bil ekonomsko pogojen vse do leta 1992. S podpisom Maastrichtske pogodbe se je pravica do bivanja vpisala tudi v PES, državljani držav članic pa so dobili evropsko državljanstvo. Ugodnost le-tega pa je, da se državljani držav članic prosto gibljejo in prebivajo na območju držav članic.

Člen 18 PES (zdaj člen 21 PDEU) potrjuje zgoraj navedeno pravico in določa:

»Vsak državljan Unije ima pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo, in ukrepov, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev .«

Prosto gibanje oseb je tako postala državljanska pravica vsakega državljana Evropske unije, vendar samo pod pogojem, da se je ta v drugi državi članici zmožen sam preživljati s svojim delom ali rednim pritokom denarja (npr. štipendija, pokojnina, renta itd.). Danes so dovoljene krajše migracije za državljane članice EGS – ta zajema države članice EU ter Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico.

V primeru, da bi v drugi državi članice EU radi bivali več kot tri mesece, morajo dokazati, da so se sposobni sami preživljati in da so zdravstveno zavarovani. Na ta način se zaščiti socialna blagajna države gostiteljice