Select Page

Že vse od nastanka notranjega trga ES so zbrisane nacionalne meje znotraj EU, se pravi, blago lahko prosto potuje od ene države članice do druge (Carinska uprava RS, 2012).

Skupna carinska tarifa se uporablja za vse blago, ki je uvoženo v EU iz tretjih držav, kot sta npr. Japonska ali ZDA. Višina uvoznih dajatev pa ni vedno ista, spreminja se glede na to, kaj se uvaža in iz kje se uvaža, na višino dajatev pa vpliva tudi ekonomska pomembnost blaga.

Carinska tarifa je sestavljena iz dajatev, ki se plačajo za vsako vrsto blaga, ter iz kombinirane nomenklature. V slednji je vse blago, ki je lahko predmet mednarodne trgovine, razporejeno v oddelke, poglavja, tarifne številke ter podštevilke, v njej pa so določene tudi carinske stopnje. Tarifa je torej zbirka zakonodaje in ne samo en predpis.

S skupno carinsko tarifo je Skupnost poskrbela, da lahko na notranji trg EU prodrejo tudi tuji izdelki, ker bi lahko drugače posamezne države članice EU z visokimi uvoznimi dajatvami odvrnile tuje proizvajalce od uvoza blaga v EU (Carinska uprava RS, 2012).

Carinska tarifa Evropske skupnosti vsebuje:

• kombinirano nomenklaturo blaga;

• druge nomenklature, ki v celoti ali delno temeljijona kombinirani nomenklaturi ali jo dodatno razčlenjujejo;

• stopnje in druge podlage za izračun, ki običajno veljajo za blago, zajeto v kombinirani nomenklaturi;

• carine, kmetijske dajatve in druge uvozne dajatve, določene v okviru skupne kmetijske politike;

• preferencialne tarifne ukrepe iz sporazumov, ki jih je Skupnost sklenila z nekaterimi državami ali skupinami držav in ki predvidevajo podelitev preferencialne tarifne obravnave;

• preferencialne tarifne ukrepe, ki jih je skupnost enostransko sprejela za nekatere države, skupine držav ali območja;

• avtonomne opustitvene ukrepe, ki predvidevajo zmanjšanje ali oprostitev uvoznih dajatev;

• druge tarifne ukrepe, ki so predvideni po drugi zakonodaji Skupnosti.