Select Page

GDJ / Pixabay

Izraz Schengen oz. Schengenski režim se v strokovnem žargonu uporablja za pravni red, ki je bil vpeljan v malem luksemburškem mestu Schengen.

Ta pravni red vsebuje dva mednarodna sporazuma. Prvi se imenuje Schengenski sporazum in je nastal leta 1985, drugega pa so poimenovali Schengenska konvencija, sklenjena pa je bila pet let kasneje, in sicer leta 1990. Ime luksemburškega kraja Schengen je tako postal sopomenka za odpravo mejnega nadzora na notranjih mejah držav članic EU, cilj tega ukrepa pa je zagotoviti hitrejši in učinkovitejši pretok oseb.

Schengenski režim torej vzpostavlja skupna pravila za kontrolo oseb na zunanjih mejah, določa skupno vizumsko politiko in uvaja spremljevalne ukrepe za odpravo kontrole na notranjih mejah držav članic .

Ustanovitev področja brez mejnega nadzora znotraj njega je povsem razumljiv rezultat skupnega trga. V majhnem obmejnem luksemburškem mestu Schengen so se leta 1985 za odpravo mejnih kontrol zavzele države Nemčija, Francija ter Beneluks (Belgija, Nizozemska in Luksemburg) ter podpisale zgoraj omenjeni Schengenski sporazum, katerega cilj je bil ukinitev mejnega nadzora znotraj EU in strožji nadzor na njenih 23 zunanjih mejah.

Schengenski sporazum in Schengenska izvedbena konvencija sta za prve države začela veljati leta 1995. Sporazum je bil vključen tako v Maastrichtsko kot tudi v poznejšo Amsterdamsko pogodbo. Sporazum pa od vseh držav članic EU ne velja samo za Veliko Britanijo ter Irsko, ker sta hoteli ohraniti svojo migracijsko politiko in po svoje obravnavati državljane tretjih držav.

Med tem, ko Irska in Velika Britanija sami skrbita za nadzor svojih meja, pa na mnogih področjih sporazuma vseeno sodelujeta. Schengenski režim omogoča prosto gibanja oseb. Kdor koli, ne le državljani držav podpisnic, lahko prestopi notranjo mejo schengenskega območja v kateri koli državi brez kontrole, vendar pa je državljanom držav nečlanic, ki že bivajo v državi članici, omogočeno le potovanje znotraj schengenskega območja in ne bivanje ali zaposlovanje v drugi državi članici.

Se pravi, da je prosto gibanje državljanov tretjih držav omejeno. Na zunanjih mejah EU pa se mejna kontrola opravlja za vse države, tudi za države članice sporazuma .

Glavni namen Schengenskega sporazuma in izvedbene konvencije je bila ukinitev notranje mejne kontrole za vse osebe ne glede na to, ali so to državljani držav, ki niso podpisale sporazuma, ali pa državljani držav podpisnic sporazuma. Poleg tega pa sporazum vnaprej določa ukrepe za strožji nadzor na zunanjih mejah.

Ti ukrepi so :

• skupna politika glede viz,

• enotna obravnava prošenj za azil,

• sodelovanje med policijami in pravosodnimi organi,

• izmenjava informacij.

Schengenski sporazum je posameznike najbolj razveselil s to novostjo, da jim ob prehodu meje med državami podpisnicami sporazuma ni treba pokazati identifikacijskega dokumenta, se pravi potnega lista ali osebne izkaznice. Tu je dobro vedeti (glede posedovanja potnega lista ali osebne izkaznice), da potovanje znotraj schengenskega območja ni isto kot potovanje znotraj posamezne države članice. Države podpisnice Schengenskega sporazuma imajo namreč še vedno pravico, da na podlagi svoje zakonodaje v sklopu policijskih nalog preverjajo istovetnost posameznikov.

Vsak državljan EU, ki potuje znotraj schengenskega območja, je torej dolžan posedovati veljavno osebno izkaznico ali veljaven potni list, državljani tretjih držav pa veljavni potni list in dokaz (vizum ali dovoljene za prebivanje), da se v schengenskem področju zadržujejo zakonito .

Države članice imajo na podlagi zaščitne klavzule pravico, da v primeru resne grožnje javnemu redu in varnosti ponovno vzpostavijo kontrolo na svojih mejah, vendar lahko to storijo samo začasno, dokler nevarnost ne mine

SCHENGENSKO OBMOČJE

Schengensko območje je leta 1995 vzpostavilo sedem držav, to so bile Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Nemčija, Francija (podpisnice Schengenskega sporazuma in konvencije) ter Španija in Portugalska.

Konec leta 1997 sta se jim pridružili še naši sosedi, 24 Avstrija in Italija, ter Grčija. Leta 2001 so sporazum in konvencijo začele izvajati še štiri skandinavske države: Danska, Finska, Švedska, Norveška ter Islandija. Zadnji dve sicer nista članici EU, sta pa zato članici Evropskega gospodarskega prostora (EGP).

Schengensko območje se je 21. decembra leta 2007 povečalo za devet držav, ki so v EU vstopile 1. maja 2004. Poleg Slovenije so bile to še Slovaška, Malta, Poljska, Češka, Latvija, Litva, Madžarska in Estonija.

Petindvajseta članica območja je 12. decembra leta 2008 postala Švica, ki prav tako kot Norveška in Islandija ni članica EU, je pa članica EGP.

Lihtenštajn (tudi država članica EGP in ne EU) se je lani 19. decembra kot zadnja država pridružil schengenskemu območju.

V pogajanjih za vstop v schengensko območje sta tudi državi članici EU Romunija ter Bolgarija, vendar jima trenutno še ni uspelo prepričati vseh članic območja, da jima pokažejo zeleno luč za pridružitev.

V schengensko območje pa še vedno niso vključene tri države EU, in sicer Velika Britanija, Irska ter Ciper. Slednji so se odločili, da bodo obdržali mejne kontrole na mejah z drugimi državami članicami, vendar pa države vseeno sodelujejo s policijo in pravosodjem držav članic Schengena (Generalni sekretariat Sveta, 2011) in (Informacijski pooblaščenec RS, 2012).

SCHENGENSKI INFORMACIJSKI SISTEM

»Schengenski informacijski sitem (SIS) je pomemben del schengenske zakonodaje, ki policiji, carini, upravnim enotam, organizacijam za registracijo vozil in konzularnim predstavništvom držav podpisnic omogoča dostop do podatkov o določenih posameznikih in predmetih. SIS je skupna elektronska baza podatkov o razpisih za osebe in predmete. Sestavljen je iz centralnega dela, kateri je v Strasbourgu, in nacionalnih delov, preko katerih se izvajajo poizvedbe in vnašajo novi razpisi. Države preko svojih nacionalnih sistemov te podatke v skupno bazo podatkov tudi vnašajo ali pa po podatkih v njej poizvedujejo.«

Ta skupni informacijski sistem vzpostavlja povezavo med državami podpisnicami in omogoča uporabnikom, kot so policija, carina, konzulati in druge službe, pristojne za obdelavo podatkov v zvezi z vizumi, za izvajanje zakonodaje o tujcih ali za izdajo potrdil o registraciji vozil, da dostopajo do skupnih informaciji, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih dolžnosti. Te informacije so v zbirko podatkov vnesle druge države podpisnice.

Do te skupne zbirke podatkov tako lahko dostopa katera koli država znotraj schengenskega območja.

SIS vsebuje dve veliki skupini podatkov. Prva skupina vsebuje podatke o iskanih in pogrešanih osebah ter o osebah, ki se jim na skrivaj sledi, v drugi skupini pa se nahajajo podatki ukradenih in drugače odvzetih vozilih in drugih predmetov (osebni dokumenti, orožje in denar).

Podatki o osebah se štejejo kot osebni podatki in morajo biti skrbno varovani. Za varstvo osebnih podatkov skrbijo določila Schengenske konvencije, Zakon o varstvu osebnih podatkov ter tudi določila Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznika glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov (Informacijski pooblaščenec RS, 2012).

Nabor osebnih podatkov je s Schengensko konvencijo omejen na podatke o :

• osebah, za katere se zahteva prijetje zaradi predaje ali izročitve (95. člen Schengenske konvencije),

• osebah, ki niso državljani držav članic, za katere je razpisana zavrnitev vstopa v Schengensko območje (96. člen Schengenske konvencije),

• pogrešanih osebah ali osebah, ki potrebujejo začasno policijsko zaščito, predvsem mladoletni (97. člen Schengenske konvencije),

• pričah oziroma osebah, ki se morajo v okviru kazenskega postopka zglasiti na sodišču ali jim je treba vročiti sodbo ali vabilo na prestajanje kazni (98. člen Schengenske konvencije), in osebah za namene prikritega evidentiranja ali namenske kontrole (99. člen Schengenske konvencije).

Občutljivi osebni podatki, kot so podatki o rasnem poreklu, verskih ali drugih prepričanjih, zdravstvenem stanju in spolnem življenju, niso dovoljeni .