Select Page

3dman_eu / Pixabay

Prosti pretok storitev je poleg že dveh opisanih, prostega pretoka blaga in prostega pretoka oseb, tretja izmed štirih temeljnih svoboščin, ki jih bom opisal v svojem delu.

Enako kot velja za prejšnji dve svoboščini, da na območju EU ni več notranjih meja, velja tudi za prosti pretok storitev. Izmenjava storitev naj bi bila torej po načelih notranjega trga EU neovirana. Znotraj ozemlja EU je dovoljeno, tako fizičnim kot tudi pravnim osebam, da svobodno izberejo kraj, četudi je ta v drugi državi članici, kjer bodo opravljali svojo ekonomsko dejavnost.

Na začetku ustanovite EGS je bila najpomembnejša svoboščina pretok blaga, v zadnjih desetletjih pa se je močno razvila menjava storitvenih dejavnosti – to so oddajanje televizijskih in radijskih programov, zavarovalništvo, turizem, gradbeništvo itd. K hitremu napredku storitvenega sektorja je po vsej verjetnosti ogromno pripomogel hiter razvoj modernih telekomunikacijskih sredstev, kot so internet in elektronska pošta, mobilna telefonija, telefaks.

Prosti pretok storitev je prav zato v prednosti pred prostim pretokom oseb, ker se lahko v današnjem času čez mejo pretakajo različne storitve, medtem pa ponudniku ali kupcu storitev ni treba fizično zapustiti države .

Sicer pa je prosti pretok storitev opredeljen kot sekundarna svoboščina, kar pomeni, da nastopi le v primeru, ko neko gospodarsko dejavnost ne moremo uvrstiti med ostale tri primarne svoboščine (prost pretok blaga, oseb in kapitala). V primeru, kjer bi lahko za neko dejavnost rekli, da ta sodi v prost pretok storitev in hkrati tudi v katero koli drugo od preostalih svoboščin, ravnamo po načelih primarne svoboščine in ne po načelih prostega pretoka storitev.

PRAVILA ZA OPRAVLJANJE STORITEV

»Direktiva spodbuja svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev ter (z izjemami) velja za vse ekonomske aktivnosti, ki predstavljajo storitve. Koncept storitve je opredeljen v skladu s PES in s tem povezano sodno prakso, kjer ne gre prezreti njegove ekstenzivne interpretacije s strani Sodišča ES.«

Sodišče ES predstavlja dovolj dobrih primerov iz preteklosti, na podlagi katerih se v primeru neprepričanosti lahko brez težav ugotovi, ali določena dejavnost ustreza pojmu storitve.

Sodišče ES tako predpisuje določena merila, ki morajo biti izpolnjena, da lahko določimo, ali določena dejavnost spada v okvir pojma storitve.

POJEM STORITVE

PES opredeljuje pojem storitev kot dejavnost, za katero je predvideno nadomestilo in se je ne more zamenjati za drugo pravico: prosti pretok blaga, oseb ali kapitala.

Po PES se torej za opravljeno storitev v zameno zahteva denarna odmera. V členu 50 PDEU pa je določeno, da so storitve predvsem :

• dejavnosti z industrijsko naravo,

• dejavnosti gospodarske narave,

• obrtniške storitve in

• poklicne storitve.

Direktiva o storitvah in PES določata, da mora dejavnost, da bi bila ta opredeljena kot »storitev«, izvajati samozaposlena oseba. Ponudnik, ki je lahko tako fizična kot tudi pravna oseba, mora zagotoviti storitev gospodarskega značaja, kar pomeni, da se storitev opravlja v zameno za plačilo. Tu ni pomembno, kdo plača storitev – lahko prejemnik storitve ali kdor koli drug .

Značilnost storitve je torej, da:

• se opravljajo z namenom pridobivanja dobička;

• so navadno industrijskega, trgovskega oz. obrtnega značaja, nanašajo pa se tudi na različne poklice;

• svobodo opravljanja storitev opredeljuje nediskriminatornost na temelju državne pripadnosti;

• so storitve po določbi 50. člena le tiste, ko se ponudnik storitev giblje v državi članici, v kateri ponuja storitev, izrecno pa se člen ne nanaša na osebo, ki potuje v drugo državo članico, da bi tam storitve prejela.

DEJAVNOST MORA BITI EKONOMSKE NARAVE

»Glede na sodno prakso mora dejavnost, da je zajeta v obsegu člena 49 in 56 PDEU, predstavljati ekonomsko dejavnost. Pri ocenjevanju ekonomske narave te dejavnosti Sodišče opozarja, da obseg členov 49 in 56 PDEU ne sme biti interpretiran restriktivno (kar zadeva koncepta ekonomske dejavnosti in opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU, in potrebno je izpostaviti, da slednja definirata področje uporabe ene temeljnih svoboščin zagotovljenih s PDEU in kot taka ne smeta biti interpretirana restriktivno).«

Dejavnost ekonomske narave ni odvisna od pravnega statusa ponudnika in storitev na državni ravni. Sodišča zato meni, da lahko predstavljajo dejavnost ekonomske narave tudi dejavnosti, ki jih izvajajo člani verske ali filozofske skupnosti, prav tako pa lahko gospodarsko dejavnost izvajajo neprofesionalne športne organizacije

STORITEV MORA BITI OPRAVLJENA ZA NADOMESTILO

V členu 57 PDEU je določeno, da se mora dejavnost, da bi bila ta lahko opredeljena kot »storitev« v okviru te Pogodbe, opravljati v zameno za plačilo. Z vidika sodne prakse Sodišča ES je temeljna lastnost plačila v tem, da predstavlja nek nadomestek za opravljeno storitev, kar pomeni, da se mora v zameno za opravljeno storitev izročiti denarno nadomestilo (prav tam).

Pri plačilu storitve ni potrebno, da storitev plača prav prejemnik storitve. Glede na rešene primere Sodišča ES iz preteklosti, zlasti na področju športnih, avdiovizualnih ter zdravstvenih storitev, opazimo, da člen 57 PDEU ne zahteva, da je storitev denarno poravnana s strani tistega, za kogar je bila storitev opravljena. Bistvena značilnost plačila je, da predstavlja povračilo za opravljeno storitev, ne glede na to, od koga in na kakšen način je bilo povračilo financirano

PRAVICA DO USTANAVLJANJA IN OPRAVLJANJA STORITEV

Na področju prava Skupnosti igra prosti pretok oseb zelo pomembno vlogo, kajti pomeni eno izmed temeljnih svoboščin, prav tako pa predstavlja enega izmed glavnih ciljev ES, saj je prosto gibanje oseb opredeljeno v temeljnih načeli PES, in sicer že v preambuli. Svobodno gibanje oseb pa je pomembno tudi na področju prostega pretoka storitev.

Prosto gibanje oseb se namreč razvršča na »delavce«, osebe, ki svojo dejavnost opravljajo kot zaposlene osebe, in na »svobodne poklice«, osebe, ki kot samozaposlene opravljajo različne dejavnosti, s katerimi si zagotavljajo pozitivno poslovanje, ki se večinoma nanaša na delo opravljano s »svojimi rokami« .

Delavec torej lahko opravlja svobodne poklice na notranjem trgu Skupnosti na dva načina. Pri prvem načinu posameznik uporabi pravico do proste ustanovitve sedeža, tako da na ozemlju druge države članice ustanovi svoj sedež in tam za nedoločen čas opravlja neko pridobitno dejavnost.

Drugi način pa je uporaba pravice do prostega opravljana storitev, v tem primeru posameznik odide na območje druge države članice le z namenom, da bi tam opravil storitev za ustrezno denarno nadomestilo, takoj po opravljeni storitvi pa se vrne na ozemlje svoje države članice, kjer ima tudi sedež svoje ekonomske dejavnosti – v tem primeru posameznik odide v drugo državo članico le za določen čas .

Z notranjim trgom torej povezujemo dve svoboščini: pravico do ustanavljanja sedeža in pravico do opravljana storitev v drugi državi članici. Ti dve svoboščini temeljita na 49. in 56. členu PDEU in predstavljata izhodiščni določbi prostega pretoka storitev. Za pravico svobodnega ustanavljanja sedeža in pravico do opravljanja storitev je pomemben tudi 18. člen PDEU, ki prepoveduje diskriminacijo, se pravi kakršno koli razlikovanje na podlagi državljanstva.

Člen 18 PDEU tako zapoveduje, da morajo biti samozaposlene osebe, ki opravljajo svojo gospodarsko dejavnost v drugi državi članici, obravnavane enako kot državljani države, kjer samozaposlene osebe storitev izvajajo .

PRAVICA DO USTANAVLJANJA SEDEŽA

“Svoboda ustanavljanja sedeža je urejena v členih 49–54 PDEU. Za ustanavljanje sedeža v smislu navedenih določil gre v primeru, da oseba (fizična ali pravna) za nedoločen čas opravlja svojo dejavnost iz nekega stalnega »centra« v drugi državi članici. Če gre le za začasno prestavitev opravljanja dejavnosti v drugi državi (na primer, če italijansko podjetje gradi avtocesto v Sloveniji), ne gre za ustanavljanje sedeža, temveč za opravljanje storitev v drugi državi članici. To pomeni, da se uporabljajo pravila o prostem pretoku storitev.”

Enako kot pri prostem gibanju delavcev velja svoboda ustanavljanja sedeža samo za fizične osebe, ki so državljani držav članic ter za pravne osebe, ki imajo svoj sedež podjetja v eni izmed držav članic. Svoboda ustanavljanja sedeža daje samozaposlenim osebam pravico do tako imenovane primarne pravice ustanavljanja sedeža, kar pomeni, da lahko npr. slovenski računovodja preseli svojo pisarno iz Slovenije v Italijo.

V 49. členu PDEU pa je zajeta tudi svoboda tako imenovanega sekundarnega ustanavljanja sedeža, kar pomeni, da lahko delavec ali gospodarska družba v drugi državi članici ustanovi hčerinsko družbo, agencijo ali podružnico svojega podjetja. V tem primeru bi to pomenilo, da bi slovenski računovodja obdržal svojo pisarno v Sloveniji, v Italiji pa bi odprl še eno.

Pravica ustanavljanja podjetja pa ne velja samo za premestitev ali ustanovitev drugega sedeža iz ene države članice v drugo državo članico. Posameznik, ki je državljan ene od držav članic in ki svojo ekonomsko dejavnost opravlja v tretji državi, lahko premesti ali ustanovi drug sedež v državi članici. Potemtakem lahko slovenski računovodja, ki opravlja svojo dejavnost v Srbiji, premestil ali ustanovil drug sedež v Sloveniji oz. kateri koli drugi državi članici EU.

Svoboščino ustanavljanja sedeža lahko posamezniki koristijo samo v primeru, če ostale države članice priznavajo poklicne kvalifikacije, ki so jih uporabniki te svoboščine pridobili v domači državi članici. Se pravi, da morajo biti pogoji, ki so predpisani za pridobitev spričeval ter drugih poklicnih kvalifikacij v neki državi članici, v precejšnji meri usklajeni s pogoji iz ostalih držav članic.

V današnjih časih skrbi za usklajenost Direktiva, ki predpisuje nek splošen sistem priznanja spričeval, doseženih v okviru višjega in poklicnega izobraževanja. Bistvo tega pravila je, da se spričevalo, ki ga posameznik pridobi v eni državi članici, prizna tudi v vseh ostalih državah članicah.

V primeru, da pa je čas šolanja v državi članici, kjer je posameznik pridobil spričevalo, občutno krajši kot v drugi državi članici, kjer naj bi ga posameznik uveljavljal, lahko ta država zahteva dodatno opravljanje izpitov ali več delovnih izkušenj

OPRAVLJANJE STORITEV

Člen 49 PDEU, ki določa svobodo ustanavljanja sedeža, in člen 54 PDEU, ta določa svobodo opravljanje storitev, se po navadi predstavljata skupaj, ker oba temeljita na členu 18 PDEU.

Svoboda opravljanja storitev se od 49. člena PDEU razlikuje po tem, da je pri svobodi opravljanja storitev izvajanje dejavnosti časovno omejeno. To pomeni, da izvajalec storitev v drugi državi članici izvaja neko dejavnost samo za določen čas, sedeža, kot je gospodarska družba, pa v njej ne ustanovi. Pri prostem pretoku storitev ponudnik ohrani središče svoje dejavnosti v svoji domači državi. Ponudnik, ki ponuja storitev v drugi državi članici, mora upoštevati tako imenovane predpise namembne države, ki veljajo za tamkajšnje državljane .

Za razlikovanje, ali se dejavnost posameznika ocenjuje po pravilih o opravljanju storitev ali po pravilih o prosti ustanovitvi sedeža, je torej pomembna narava dela. Se pravi, ali se dejavnost opravlja stalno ali začasno, neprekinjeno ali prekinjeno, z močno ali pomanjkljivo vezjo do gostujoče države članice itd. In če tu potegnemo črto, ugotovimo, da se svoboda opravljanja storitev nanaša na primere, v katerih posameznik – izvajalec dejavnosti, obdrži sedež v svoji državi članice, storitve pa začasno opravlja tudi prek meja države, medtem pa svoboda ustanovitve sedeža omogoča državljanom ali pravnim osebam znotraj EU sodelovanje v drugih državah članicah za nedoločen čas

PREPOVED DISKRIMINACIJE

Tako kot pri drugih temeljnih svoboščinah, je tudi pri prostem pretoku storitev jedro pravne ureditve diskriminacija na podlagi državljanstva. Na podlagi 56. člena PDEU je prepovedana tako posredna kot tudi neposredna diskriminacija .

Pri svobodnem opravljanju storitev je ena stranka diskriminirana, kadar je v povsem enakem položaju kot druga stranka, vendar sta obravnavani različno. Stranka je diskriminirana tudi, kadar je v popolnoma različnem položaju kot druga stranka, vendar sta obe obravnavani enako .

V praksi bi kot primer diskriminacije na podlagi državljanstva lahko navedli položaj, ko more državljan druge države članice plačati višjo vstopnino za ogled košarkaške tekme kot državljan države, v kateri se tekma odvija. Prepovedani so tudi ukrepi, ki za pogoj opravljanja storitev določajo, da mora imeti ponudnik storitev prebivališče ali sedež v tej državi .

Pri izvajanju storitev niso prepovedani samo diskriminatorni ukrepi na podlagi državljanstva, ampak tudi vsi drugi ukrepi, ki imajo diskriminatorne učinke. Tu štejemo predvsem predpise, ki za opravljanje določene vrste storitev predpisujejo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni v tisti državi članici, kjer naj bi se ta storitev izvajala .

V takem primeru morajo države članice upoštevati pogoje, ki so jih morali ponudniki storitev opraviti že v svoji domači državi na podlagi domačih predpisov.

Sodišče EU dopušča, da pride v nekaterih primerih do izjem – države članice namreč lahko v lastni zakonodaji postavijo zahteve, ki temeljijo na zagotavljanju :

• varovanja javnega interesa,

• varstva potrošnikov,

• varstva delavcev,

• varstva poklicnih kodeksov,

• učinkovitosti davčnega nadzora in davčnega sistema,

• svobode tiska in pluralizma,

• prometne varnosti ter

• učinkovitega in kakovostnega sodstva.

IZJEME PRI SVOBODNEMU OPRAVLJANJU STORITEV

»PES določa enake omejitve za prosto ustanovitev sedeža in za prosto opravljanje storitev.

Do omejitve načela, ki zagotavlja prosto gibanje svobodnih poklicev, lahko pride sam v dveh primerih: ko gre za 1. izvajanje javne oblasti in 2. za razloge javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja.«

OPRAVLJANJE JAVNE SLUŽBE

Člen 51 PDEU dovoljuje državam članicam, da na področju prostega opravljanja storitev prepovejo državljanom drugih držav članic izvajanje tiste dejavnosti, ki je po predpisih povezana z izvajanjem javnih pooblastil.

S to prepovedjo želijo državljanom drugih držav članic preprečiti vmešavanje v notranje zadeve države članice .

Pri tej prepovedi je pomembno merilo dejavnost in ne poklic, kajti člen 51 PDEU se sklicuje na prepoved opravljanja dejavnosti (in ne poklica), povezane z javno oblastjo.

Sodišče ES se je s tem vprašanjem srečalo pri zadevi Reyners, ko je moralo odločiti, ali je poklic oz. dejavnost odvetnikov povezana z izvajanjem javne oblasti.

V tej zadevi je bilo odločeno, da so posamezni poklici lahko v celoti izvzeti iz pravice prostega opravljanja storitev le v primeru, kadar ima dejavnost, ki jo opravljajo, vpliv na področje javne oblasti, ta vpliv pa je neločljivo povezan s siceršnjo naravo poklica.

Torej, če je dejavnost določenega svobodnega poklica povezana z delom na področju, ki je povezan z javno oblastjo, je treba preveriti, ali je mogoče to področje ločiti od siceršnjega poklica.

V primeru, da se ugotovi, da je dejavnost, ki spada na področje javne oblasti pretesno povezana s poklicem in bi se ob ločitvi pomen poklica spremenil, se takšen poklic v celoti izvzame iz načela prostega pretoka storitev, v nasprotnem primeru pa se izvzame le del, ki se bo prenesel na področje državne oblasti .

Kar zadeva razlago omejitev iz razloga javne oblasti je značilno:

• Izjeme, določene v določbi 51. člena PDEU, se morajo razlagati restriktivno,

• izvajanje javne oblasti mora biti posredno in neposredno (specifično),

• izjema se lahko nanaša samo na izvajanje določenih dejavnosti poklica, nikakor pa se ne more nanašati na izvzem celotnega poklica, če ta v resnici ni v celoti povezan z izvajanjem javne oblasti.

Gledano na prakso Sodišča ES je to izločilo iz izvajanja dejavnosti, ki bi lahko bile povezane z izvajanjem javne oblasti dejavnosti svetovanja ter pravno pomoč in zastopanje strank v sodnih postopkih pred sodišči;

• dejavnosti, povezane z izvajanjem javne oblasti, morajo biti obravnavane (interpretirane) enako na celotnem ozemlju Skupnosti.

Gre torej za koncept prava Skupnosti in država članica ne more sama odločati, kaj se šteje za izjemo od javne oblasti.

JAVNI RED, JAVNA VARNOST IN JAVNO ZDRAVJE

»Poglavitna značilnost iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, ki izhaja iz prakse Sodišča ES v tem, da to priznava izjeme le, če je njihov cilj mogoče opredeliti kot javni interes, ki pa ne vključuje ekonomskih ciljev. Da ekonomski razlogi ne morejo predstavljati razloga za omejevanje prostega opravljanja storitev, je Sodišče ES večkrat potrdilo v svojih odločitvah.«

Prvi odstavek 52. člena PDEU določa, da do omejitve načela o prostem pretoku storitev lahko pride tudi v primeru, ko gre za razlog javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Nacionalni predpisi na tem področju predpostavljajo tudi posebno ureditev za tujce, če je to iz razlogov javnega reda, varnosti in zdravja potrebno in upravičeno.

Glede pomena in uporabe člena 52 PDEU je bilo še nekaj nejasnosti, zato je Sodišče ES prejelo številna vprašanja, kljub temu da je bil njegov pomen razširjen z Direktivo 64/221.

Odgovor Sodišča na vprašanja je bil, da se ukrepi, ki so bili sprejeti na podlagi zaščite javnega reda, varnosti in zdravja, ne smejo razlagati preozko in se morajo nanašati na posameznikovo osebno prepričanje. Država članica, kjer bi posameznik rad opravljal svoj poklic, ne sme izgnati posameznika s svojega ozemlja samo iz razloga, da je bil ta v preteklosti že obsojen.

Sklicevanje države na kazensko obsodbo v preteklosti pride v poštev samo v primeru, če država dokaže, da upravičeno sumi, da je posameznik zmožen kaznivo dejane ponoviti.

Kazenska obsodba v preteklosti postane pomembna, če je bilo kaznivo dejane posameznika povezano z opravljanjem dejavnosti, npr. da posameznik opravlja poklic psihiatra, v preteklosti pa je bil obtožen preprodaje z mamili.

V primeru, da država članica posameznika ne sprejme na svoje ozemlje, se lahko ta pritoži, in tako postane predmet ponovne preiskave s strani Sodišča ES, ki razsodi, ali je država posamezniku upravičeno preprečila vstop na njihovo ozemlje

»V zvezi z obrazložitvijo omejitev, ki se nanašajo na zavarovanje (ohranitev) javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, Sodišče ES ni pustilo popolnoma prostih rok državam članicam. Poleg tega, da je sprejelo posebna navodila, ki naj bi jih spoštovale države članice pri implementaciji (sprejemu) te določbe v nacionalno zakonodajo, na primer izgon iz države ali pa zavrnitev izdaje dovoljenja za ustanovitev sedeža, je sprejelo tudi nekaj pomembnih odločb glede samega postopka.«