Select Page

Prost pretok oseb daje državljanom EU in njihovim družinskim članom pravico, da se lahko prosto gibljejo in prebivajo tudi na ozemlju drugih držav članic. Tu je govora o vstopu, bivanju ter tudi delu državljana EU in njegovih družinskih članov v drugi državi članici .

Prost pretok ljudi je, skupaj z ostalimi tremi svoboščinami, del sestava skupnega trga, kjer notranje meje ne obstajajo, osebe pa ne smejo biti ovirane pri svojem gibanju. Tako kot prost pretok blaga ukinja notranje meje oz. carine, prav tako tudi prost pretok oseb odpravlja nadzor ljudi na mejah med državami članicami. EU torej omogoča fizičnim in pravnim osebam, da lahko prostovoljno izbirajo kraj, kjer bodo bivali ter opravljali svojo ekonomsko dejavnost, ter jim daje pravico, da se lahko svobodno selijo znotraj celotnega ozemlja EU .

Kot družinski člani se štejejo:

• zakonec;

• zunajzakonski partner, s katerim je državljan EU po zakonodaji države članice sklenil registrirano partnersko skupnost, vendar samo če druga država članica obravnava registrirano partnersko skupnost enako kot zakonsko zvezo ter v skladu s pogoji, ki jih določa zakonodaja druge države članice;

• neposredni potomci, ki so mlajši od enaindvajset let ali so vzdrževane osebe, in potomci zakonca ali registriranega partnerja;

• vzdrževani neposredni sorodniki v ravni vrsti in sorodniki zakonca ali registriranega partnerja. Tudi če imajo družinski člani državljana EU državljanstvo tretjih držav, uživajo glede pretoka oseb enake pravice kot družinski člani, ki imajo evropsko državljanstvo .

Prosto gibanje oseb ima dve »komponenti«, in sicer (prav tam):

• prosto gibanje delavcev (členi 45–48 PDEU) in

• svobodo ustanavljanja sedeža tistih, ki samostojno opravljajo svojo dejavnost ali poklic (členi 49–54 PDEU).

Za obe zgoraj našteti skupini šteje, da se fizična oseba oz. podjetje nastani iz ene države članice v drugo, ker bo tam opravljala neko ekonomsko aktivnost. Obratno je pri prostem pretoku storitev, tam upravičenec občasno ponuja svojo storitev v drugi državi članici, sedež svoje ekonomske aktivnosti pa ostane v domači državi (prav tam).

Med prostim gibanjem delavcev in svobodo ustanavljanja sedeža je včasih težko potegniti ločnico, zato je prav, da si pogledamo, kaj je med njima razlika.

Razlika je v vrsti oz. načinu upravljanja ekonomske aktivnosti. Pri prostem gibanju delavcev je slednji v delovnem razmerju in opravlja svoje delo v odvisnosti od delodajalca. Pri svobodni ustanovitvi sedeža pa je govora o samozaposleni osebi, ki opravlja ekonomsko aktivnost samostojno.

Razliko med njima je včasih tudi v praksi težko zaznati. V Evropi so se zadnjih deset let začele pojavljati velike odvetniške pisarne z več kot sto odvetniki, med katerimi je bil le majhen procent samozaposlenih, ostali pa so bili v delovnem razmerju. Pripadniki svobodnih poklicev bi morali opravljati svojo ekonomsko dejavnost samostojno, v tem primeru pa se ne ve, ali se mora odvetnik, ki ni samozaposlen, ampak je v delovnem razmerju, sklicevati na določila o prostem gibanju delavcev ali na določila o svobodi ustanavljanja sedeža (prav tam).

Primarno so osebe, ki jim je zagotovljeno svobodno gibanje na ozemlju EU, ekonomsko aktivne – delavci in samozaposleni. Kdo je delavec,je v sodni praksi pojasnilo Sodišče ES v t. i. tristopenjskem testu iz zadeve Lawrie-Blum (66/85):

• opravljati mora storitev, ki ji je mogoče pripisati neko ekonomsko vrednost;

• delati mora pod nadzorom druge osebe (delodajalca);

• za to dobi plačilo.

Delavcu poleg pravic za opravljanje storitev pripadajo tudi socialne pravice. Tako je poskrbljeno, da lahko delavec s seboj v drugo državo članico pripelje tudi svoje družinske člane in uživa družinsko življenje v državi gostiteljici.

Otroci, zakonec in drugi vzdrževalni člani so v državi gostiteljici upravičeni do določenih socialnih pravic, še posebej do izobraževanja.

Poleg družine delavca (otrok, zakoncev in drugih vzdrževanih članov), ki se lahko prosto gibljejo znotraj EU ne glede na to, da nimajo državljanstva EU, je priznana svoboda gibanja tudi drugim ekonomsko neaktivnim osebam.

Tako je, na podlagi 21. člena PDEU (prejšnji člen 18 PES), ki priznava evropsko državljanstvo, dovoljena svoboda gibanja tudi študentom, turistom, bogatašem, upokojencem itd.

Ta skupina ekonomsko neaktivnih oseb pa mora, če se hoče svobodno gibati na območju EU, izpolnjevati določene pogoje.

Ti pogoji so zadostna finančna sredstva in urejeno zdravstveno zavarovanje. Pogoji so postavljeni zato, da se ne obremenjuje socialne blagajne države gostiteljice.

V EU tako ne obstaja svobodno gibanje revežev, kot ga imajo v ZDA. Sodna praksa pa je priznala določene izjeme zaradi načela solidarnosti med državami članicami predvsem glede študentov .