Select Page

Pomemben del notranjega trga je tudi prost pretok kapitala in plačil med državami članicami.

3dman_eu / Pixabay

To zadnjo svoboščino ureja PDEU, in sicer členi od 63–66 PDEU. Svoboščino prost pretok kapitala lahko koristi vsakdo, ki ima kapital v eni izmed držav članic EU, ne glede na prebivališče, sedež in državljanstvo. Pretok kapitala je najmlajša izmed vseh svoboščin, kajti uresničena je bila šele 1. januarja leta 1994.

Pojem pretok kapitala predstavlja vsak enostranski prenos kapitala med dvema državama članicama, njegov glavni namen pa je naložba. Promet kapitala poleg direktnih naložb (nakup kapitalskega deleža) predstavljajo tudi druge oblike naložb – to so npr. posojila ali bančne garancije .

Prost pretok kapitala pa iz svojega obsega izključuje transakcije, ki so povezane z javno varnostjo. Dober primer teh transakcij je npr. pranje denarja ali trgovina z orožjem. Države članice imajo pravico do začasnih posegov v prosti pretok kapitala iz razlogov težav države članice pri plačilni bilanci. Ti pogoji, pod katerimi je državam dovoljeno posegati v prostost pretoka kapitala, so določeni v Maastrichtski pogodbi .

Prosti pretok kapitala prinaša gospodarstvu kup koristi, kot so vključevanje v trgovinske tokove, širše naložbeno povezovanje in predvsem širši in cenejši dostop do finančnih virov za gospodarsko aktivnost. Za gospodarstvo držav članic prost pretok kapitala in plačil pomeni doseganje večje učinkovitosti, državljanom pa ponuja možnost odpiranja računov na bankah v tujini, ustanavljanje lastnih podjetij v tujini, najemanje posojil v tujini, trgovanje z vrednostnimi papirji tujih izdajateljevna tujih borzah, naložbe v tuja podjetja in finančne institucije ter nenazadnje tudi možnost prenosa gotovine prek meje v skladu s pravili o preprečevanju denarja .

Od vseh štirih svoboščin najdemo v učbenikih in knjigah s področja prava EU najmanj prostora, namenjenega prav prostemu pretoku kapitala, vendar to še ne pomeni, da je pretok kapitala manj pomemben kot ostale tri svoboščine. Prav nasprotno, prosti pretok kapitala je za notranji trg EU zelo pomemben, kajti predstavlja izvedbeni in povezovalni element, ki povezuje svoboščine med seboj.

Težko si predstavljamo uspešno delujoč notranji trg in kako bi plačali za neko blago, ki ga kupujemo prek meje, ali storitev, ki se izvaja v drugi državi članici, če ne bi imeli urejeno področje prostega pretoka kapitala. Tudi na področju prostega gibanja delavcev bi bile določbe o pravicah delavcev brez pomena, če ne bi imeli možnosti meddržavnih plačil za njihovo delo. Prav tako pa bi bilo brez pomena svobodno ustanavljanje sedeža, kajti podjetniki uporabljajo za poslovanje plačila in transferje za plačevanje sredstev prek meja držav članic

RAZVOJ PROSTEGA PRETOKA KAPITALA

»Določbe Rimske pogodbe iz leta 1957 o prostem pretoku kapitala so se precej razlikovale od ubeseditve pogodbe v zvezi z drugimi ekonomskimi svoboščinami. Bile so bistveno manj zavezujoče narave od določb o drugih svoboščinah in na njihov domet kaže tudi to, da so določbe Rimske pogodbe od 67. do 73. člena domala v celoti »povozila« določila PDEU. Pomembno pa je vedeti, da so se že leta 1957 ukvarjali z mislijo vsaj tako resno, da so določbe o prostem pretoku kapitala vstavili v Rimsko pogodbo.«

Členi 67–73 EGS so najprej za prosti pretok kapitala predvideli, da bo prost le do te mere, da se omogoči pravilno delovanje skupnega trga. EGS je bila mnenja, da bi pretok večje količine kapitala med državami članicami lahko povzročil škodo gospodarstvom držav članic.

Enako so menili glede plačilnega prometa. Pomemben korak naprej k poti do prostega pretoka kapitala je 23. maja 1986 dosegla Komisija s programom za liberalizacijo kapitalskih tokov v Skupnosti.

Velik mejnik pri razlaganju pomena in urejanju zakonodajnega področja prostega pretoka kapitala predstavlja Bela knjiga o dokončanju notranjega trga Komisije iz leta 1985. Cilj Bele knjige je bil doseganje čim večje liberalizacije kapitalskih tokov, pri tem pa je navedla, za kaj bi bila liberalizacija dobra rešitev: prvič, omogoča zagotovitev dostopa do učinkovitih finančnih storitev v okviru združenega finančnega trga; drugič, zagotavlja monetarno stabilnost in zadnjič, omogoča načrtno delitev evropskih prihrankov.

Visoki cilji Bele knjige pa niso zajemali odpravo vseh omejitev za pretok kapitala, pa vendar je bila na njeni podlagi sprejeta najbolj bistvena direktiva s področja prostega pretoka kapitala, kajti direktiva je dramatično posegla v ureditev omejevalnih ukrepov določenih držav članic .

Direktiva Sveta 88/361/EGS z dne 24. 6. 1988 je šele popolnoma liberalizirala prosti pretok kapitala in uveljavila načelo prostega pretoka kapitala. Direktiva je določala, da morajo države članice odstraniti vse omejitve prostemu pretoku kapitala za osebe, ki imajo prebivališče ali sedež v državah članicah (Europedia, 2012).

V Ankesu št. 1 je direktiva opredelila, kaj vse obsega pojem pretoka kapitala. Pojem pretoka kapitala je obsegal vse premike kapitala tako med fizičnimi kot med pravnimi osebami. Državam članicam je izjemoma v primeru kršitev nacionalnega prava dovolila, da sprejmejo potrebne ukrepe, da zaščitijo domače gospodarstvo.

Tu gre predvsem za področje davkov in skrbnega nadzora finančnih institucij. Države članice so imele s strani direktive tudi dovoljenje za evidentiranje kapitalskih transakcij iz upravnih ali statističnih razlogov .

Enako kot direktiva je 1. januarja leta 1994 tudi PDEU prepovedala kakršne koli omejitve kapitala in plačilnega prometa med državami članicami EU. Mnogi so se spraševali, zakaj se je morala spremeniti primarna zakonodaja – PES, če je že sekundarna zakonodaja – Direktiva Sveta 88/361/EGS odpravila vse ovire za prosti pretok blaga. Odgovor na to vprašanje je razmerje med primarnimi in sekundarnimi viri, saj se direktiva kot sekundarni vir spremeni po manj zahtevnem postopku ter ustvarja pravice in obveznosti zgolj v razmerju do držav članic, medtem ko se razne ustanovitvene pogodbe kot primarni viri dolgoročne narave, za njihov sprejem pa je predpisan zahteven postopek, hkrati pa ne ustvarjajo pravic in obveznosti samo v razmerju do držav članic, ampak tudi v razmerju do fizičnih oseb.

»PEU je v členih 56 do 60 povsem spremenila prejšnjo ureditev rimske pogodbe. Tako je v 56. členu PEU uveljavljeno temeljno načelo prepovedi vseh vrst omejitev pretoka kapitala in plačil med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami.«

PLAČILA

Pod pojmom »plačilo« si razlagamo vse prenose plačilnih sredstev, ki jih prek svojih mej, med seboj opravljata dve državi članice in za katere je bila opravljena protiusluga.

Pod plačila se na podlagi te definicije štejejo npr. najemnine ali plačilo za blago oz. storitev.

Priloga I Direktive 88/361 navaja temeljne oblike kapitala :

I: Neposredne naložbe,

II: Naložbe v nepremičnine,

III: Operacije z vrednostnimi papirji, s katerimi se normalno trguje na kapitalskem trgu,

IV: Operacije z enotami investicijskih skladov,

V: Operacije z vrednostnimi papirji in drugimi instrumenti, s katerimi se normalno trguje na denarnem trgu,

VI: Operacije na tekočih in depozitnih računih pri finančnih ustanovah,

VII: Krediti v zvezi s komercialnimi transakcijami ali ponudbo storitev, pri katerih sodeluje rezident,

VIII: Finančna posojila in krediti,

IX: Poroštva, druga jamstva in zastavne pravice,

X: Prenosi pri izvedbi zavarovalnih pogodb,

XI: Osebni pretoki kapitala,

XII: Fizični uvoz in izvoz finančnih sredstev in

XIII: Drugi pretoki kapitala.

Tudi glede prostega pretoka kapitala se pojavlja problem razmejitve med prostim pretokom kapitala in ostalimi tremi svoboščinami .

PROST PRETOK KAPITALA, PROST PRETOK BLAGA IN PROST PRETOK DELAVCEV

Najlažje med vsemi svoboščinami, če jih primerjamo s prostim pretokom kapitala, je razlikovati med njim ter prostim pretokom blaga in prostim gibanjem delavcev.

V primeru, ko se prek nacionalnih mej pretaka denar, ki ni več v veljavi (npr. tolarji, ki imajo vrednost le za zbiratelje), gre za prost pretok blaga in ne kapitala.

Podobno je pri razmejitvi med pretokom kapitala in svobodo gibanja delavec. Ko delavec kupi nepremičnino v drugi državi članici z namenom, da bi tam živel ter delal, spada to v prosto gibanje delavcev, če pa delavec kupi nepremično v drugi državi članici in jo ima kot počitniško stanovanje, sodi to v prosti pretok kapitala

PROST PRETOK KAPITALA IN SVOBODA USTANAVLJANJA SEDEŽA

Veliko več težav povzroča razmejitev med prostim pretokom kapitala in svobodo ustanavljanja sedeža. Ločnico med njima je težko potegniti še posebej na področju neposrednih naložb. V primeru, ko so naložbe subjekta majhne oz. tako imenovane portfeljske naložbe, gre za področje prostega pretoka kapitala, če pa so naložbe v neko gospodarsko združbo tako velike, da subjektu omogočajo, da ta odloča ali soodloča o poslovni politiki te gospodarske združbe, gre za svoboščino ustanavljanja sedeža.

Ta razmejitev temelji na različnem namenu teh dveh svoboščin. Namen portfeljskih naložb namreč ni prevzeti nadzor v kakem podjetju, kot je to v navadi pri velikih naložbah, temveč je njihov namen dobiti dividende ali pa iztržiti dobiček ob prodaji vrednostnih papirjev, prav zato gre v tem primeru za prost pretok kapitala.

PROST PRETOK KAPITALA IN PRETOK STORITEV

Najlažje je med seboj ločiti prost pretok kapitala in prost pretok storitev. Kot smo že spoznali v četrtem poglavju, je prost pretok storitev sekundarna svoboščina in nastopi le v primeru, ko ni v uporabi nobena izmed ostalih treh primarnih svoboščin.

Tako je določeno v členu 57 PDEU. V primeru, ko država članica omejuje kreditiranje svojih državljanov pri bankah v tujini, je treba ta ukrep države članice presojati po pravilih o prostem pretoku kapitala in ne storitev .

PREPOVED OMEJITEV

Prav tako kot pri ostalih svoboščinah tudi pri prostem kapitalu poznamo prepoved omejitev, ki na kakršen koli način onemogočajo prost pretok kapitala. Prepoved omejitev je zapisana v prvem odstavku člena 63 PDEU in pravi, da so prepovedane vse omejitve pretoka kapitala in plačil, ne samo med državami članicami, ampak tudi med državami članicami in tretjimi državami. Tako kot pri ostalih svoboščinah gre tudi pri pretoku kapitala in plačil za posredno in neposredno diskriminacijo .

IZJEME

Izjeme pri omejitvah in načelu diskriminatornosti dopušča državam članicam člen 65 PDEU. Države članice lahko pri obdavčitvi drugače obravnavajo domače in tuje davčne zavezance ter prihodke v domači in tuji državi.

Prav tako lahko države članice izvajajo ukrepe za preprečevanje davčnih utaj in ukrepe za zagotavljanje nadzora nad finančnimi institucijami ter predpise glede prijave kapitala za namene upravnih ali statističnih informacij. Tako kot je pri svoboščinah že v navadi tudi pri pretoku kapitala in plačil lahko države članice sprejmejo določene ukrepe zaradi razlogov javnega reda in javne varnosti.

Dopolnitev člena 65 PDEU določa, da ukrepi, ki so dovoljeni državi članici na podlagi 65. člena PDEU, ne smejo bit sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega oviranja prostega pretoka kapitala in plačil. EU lahko sprejme posebne ukrepe, ko sumi, da pretok kapitala v države nečlanice ali iz njih, predstavlja veliko grožnjo za delovanje EMU (Evropska monetarna unija).

Zaščitne ukrepe glede tretjih držav lahko s kvalificirano večino sprejme Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z ECB (Evropska centralna banka). Zaščitni ukrepi se lahko sprejmejo za največ šest mesecev, in samo v primeru, če so resnično potrebni

SLOVENIJA IN PROST PRETOK KAPITALA

Slovenija je bila pri odstranitvi ovir za kapitala zaradi svoje majhnosti vedno previdna. Pomemben korak k sproščanju kapitala je sprejela z Evropskim sporazumom. Sporazum je omogočil sprostitev v zvezi z neposrednimi naložbami in posojili ter prepovedal uvajanje novih deviznih omejitev na pretok kapitala in zaostrovanje obstoječih dogovorov. Velika nevarnost pri odpravljanju ovir za pretok kapitala je slaba pripravljenost na sprostitev.

Nevarnost se hitro pojavi ob neizpolnjenih pogojih, kot so: visoka stopnja makroekonomske stabilnosti države, primerljive obrestne mere in inflacija. Država hitro zabrede v finančno krizo, tudi v primeru, ko nima razvitega finančnega sektorja – zlasti banke.

Hitra sprostitev kapitala se prikaže na ravni deviznega tečaja, to pa vpliva na denarno politiko, posledično pa lahko pride do velike finančne nestabilnosti države. Slovenija prav iz tega razloga ni hitela pri sprostitvi kapitala, temveč je vztrajala pri počasni sprostitvi kapitalskih tokov, pri tem pa je postavila naslednja pogoja: okrepiti finančni sektor ter stabilizirati makroekonomsko okolje.

Pri prostem pretoku kapitala se običajno najprej sprošča dolgoročne oblike, potem srednjeročne in šele nato kratkoročne . Področje prostega pretoka kapitala je Slovenija zakonsko uredila leta 1999 v Zakonu o deviznem poslovanju. Velik del omejitev za prosti pretok kapitala je bil s tem zakonom že odpravljen, nekatere oblike omejitev pa so se bistveno omilile.

Z zakonom je bil predviden tudi rok za odpravo še ostalih omejitev, Banka Slovenije in Ministrstvo za finance pa so prevzeli nalogo nadaljnjega sproščanja kapitalskih tokov . Prost promet z zemljišči, ki slovi kot najtežje vprašanje na področju prostega pretoka kapitala, sta Slovenija in EU rešili že v Evropskem sporazumu o pridružitvi ob sprejemu tako imenovanega španskega kompromisa, torej še pred začetnimi pogajanji za vstop v EU.

Slovenija se je s španskim kompromisom zavezala, da bo od sprejema Evropskega sporazuma o pridružitvi dalje omogočala vsem državljanom držav članic EU, ki so imeli na sedanjem ozemlju Slovenije vsaj tri leta stalno prebivališče, pravico do nakupa nepremičnine.

Pravico do nakupa nepremičnine je Slovenija v tem primeru pogojila z vzajemnostjo, kar pomeni, da imajo pravico za nakup nepremičnine samo državljani tistih držav, katerih nepremičninski trgi so pod podobnimi pogoji odprti tudi za slovenske kupce.

Pogoj vzajemnosti pri nakupu nepremičnine je nehal veljati takoj po vstopu Slovenije v EU (prav tam). Slovenija je takoj, ko je stopil v veljavo Evropski sporazum o pridružitvi, sprostila tudi neposredne naložbe in kreditne posle s tujino. Pri portfeljskih naložbah je Slovenija ravnala previdno in jih je sproščala postopoma, pa vendar jih je povsem odpravila še pred 1. januarjem leta 2002, ki je bil določen kot skrajni rok za odpravo le-teh. V pogajanjih za vstop v EU je Slovenija predložila natančen načrt za sprostitev preostalih ovir kapitalskih tokov.

Načrt je obsegal predvsem področje denarnega poslovanja ter pravice do ustanavljanje podjetij v nekaterih sektorjih . V Sloveniji smo dobro organizirani na področju nadzora in preprečevanja pranja denarja. Slovenska zakonodaja je z Evropskim pravnim redom dobro usklajena in se v primeru, če pride v Evropskem pravnem redu do sprememb na področju nadzora nad nezakonitimi kapitalskimi tokovi, vzporedno spremeni tudi zakonodaja Slovenije na tem področju.

Za področje pranja denarja imamo ustanovljen Urad za preprečevanje pranja denarja, ki je tudi osrednji organ za izmenjavo podatkov o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Na tem področju z Uradom sodelujejo nadzorniki finančnih trgov ter finančne institucije. 6.9

MONETARNA UNIJA

»Ekonomska in monetarna unija je v nekem smislu nadgradnja notranjega trga, saj pogojuje eno od štirih svobod, ki so značilne za notranji trg, in sicer prost pretok kapitala. Enotni notranji trg je mogoč le v primeru, da v njem obstaja enotna valuta. Podjetja držav članic EU opravijo več kot sedemdeset odstotkov trgovine znotraj EU, zato je notranji trg in en sam denar pogoj za optimalne rezultate ekonomske integracije – za hitro in stalno gospodarsko rast. To je le eden od razlogov, da je v EU postalo neizbežno oblikovanje ekonomske in monetarne unije.«

Ideja o ustanovitvi EMU se je začela že leta 1969, ko si je tako imenovana evropska šesterica zastavila cilj ustanoviti EMU ter skupno valuto. Prvi korak na poti do uresničenja tega cilja je bila ustanovitev Evropskega denarnega sistema (EMS) leta 1979.

V okviru EMS se je uvedla tudi skupna evropska valuta »eku«, ki je takrat služila predvsem za podporo delovanja skupnega deviznega režima deviznih tečajev (ERM). Skupno denarno valuto eku je kasneje zamenjal evro, in sicer v razmerju 1:1.

En del cilja je bil z uvedbo skupne valute že izpolnjen. Leta 1990, ko so odstranili prepreke za pretok kapitala, pa se je začel uresničevati tudi drugi del cilja, in sicer uvedba EMU. Kot drugi pomembni korak na poti do ustanovitve EMU štejemo ustanovitev Evropskega monetarnega inštituta (EMI), ki je veljav kot predhodnik Evropske centralne banke (ECB), njegova naloga pa je bila uvedba skupne valute.

V začetku leta 1999 je bil z uvedbo evra narejen tretji korak k ustanovitvi EMU, oblast pa so na področju kapitala države članice zaupale ECB. Ustanovitev evra kot skupne valute je potekala v treh fazah. Prva faza nastopi leta 1998, ko so članice EMU določile menjalna razmerja med valutami in potrdile, da pogoje za evro izpolnjuje enajst članic (kasneje se je enajsterici pridružila še Grčija).

Za drugo fazo štejemo uvedbo evra 1. januarja 1999. Tečaji valut dvanajstih držav, ki so izpolnjevala pogoje za sprejem evra, so lahko odstopali od tečaja za največ petnajst odstotkov. Zadnja 44 faza pa je nastopila 1. januarja leta 2002, ko je dvanajst držav članic EU zamenjalo svojo denarno valuto za skupno valuto evro.

EVRO

Evro je skupna valuta EU in danes predstavlja simbol evropskega povezovanja, kajti med seboj povezuje sedemnajst držav članic in je plačilno sredstvo tristo dvaintrideset milijonov evropskih državljanov. Za evropske državljane prinaša evro cel kup prednosti, še posebej, kadar se odpravijo v tujino ali opravljajo spletne nakupe na straneh drugih držav članice (Evropska unija, 2012).

Enotna valuta predstavlja številne koristi, kajti odpravlja valutna nihanja in stroške menjave. Z evrom podjetja lažje čezmejno poslujejo, gospodarska rast je večja, gospodarstvo pa stabilnejše. Državljanom EU je z enotno valuto olajšano potovanje in kupovanje v drugih državah članicah, EU pa je na svetovni ravni z enotno valuto konkurenčnejša, saj je evro takoj za ameriškim dolarjem druga najpomembnejša valuta (prav tam). Enotna valuta ni pomembna le zaradi bolj enostavnih potovanj in nakupov v tujini, ampak ima pomembno vlogo tudi v gospodarstvu in politiki.

Enotnega trga si brez enotne valute ne moremo predstavljati, tako da evro dopolnjuje notranji trg in omogoča večjo učinkovitost le-tega. Evro je zaradi velikosti in stabilnosti evroobmočja dobro zaščiten pred zunanjimi gospodarskimi udarci, kot so nepričakovana zvišanja cen nafte ali pretresi na deviznih trgih.

Suverenost pri monetarni politiki v EU so z uvedbo evra dobile ECB in nacionalne centralne banke držav članic, ki so v evroobmočju. Te banke so med seboj povezane v Evrosistem (European Commission, 2012).

PREDNOSTI EMU

Prednosti EMU so predvsem krepitev gospodarske rasti in zagotavljanje stabilnosti cen ob nizki inflaciji. Krepitev gospodarske rasti argumentira vrsta dejavnikov. Prvi dejavnik je prav gotovo zmanjševanje stroškov posameznega posla oz. transakcije, ker obstoj ena valute odpravi menjalni tečaj valut.

Pri prekomernih poslih med subjekti iz držav članic pri transakciji ni razlik med nakupnimi in prodajnimi tečaji različnih valut, to pomeni, da ni več stroška nakupa tuje valute. Po besedah Komisije naj bi v EU zaradi transakcijskega prihranka privarčevali več kot petindvajset milijard dolarjev.

Pomemben dejavnik je tudi vez med notranjim trgom in enotno valuto (one market, one money). Ko pogledamo skozi zgodovino pri prostih gibanjih drugih produkcijskih faktorjev in ne kapitala ter plačil, ugotovimo, da je obstoj notranjega trga možen tudi brez enotne valute, pa vendar je zelo verjetno, da bo notranji trg z enotno valuto deloval veliko bolje .

Poleg krepitve gospodarske rasti in zagotavljanja stabilnosti cen ima EMU še veliko drugih koristi za skupni trg, kot so npr. :

• povečanje trgovine z državami evroobmočja in lažje sprejemanje odločitev,

• znižanje informacijskih stroškov,

• transparentnost cen: potrošniki in podjetniki lažjeprimerjajo cene blaga in storitev, ker so te izražene v skupni valuti,

• razvoj konkurenčnejšega skupnega kapitalskega trga (banke, zavarovalnice, investicijski skladi, pokojninski skladi itd.),

• porast neposrednih tujih investicij itd.

SLABOSTI EMU

V prid EMU govorijo številni razlogi, kot pri vsaki stvari pa tudi tu obstajajo razlogi, ki se z njeno ustanovitvijo ne strinjajo. Za prvi razlog, ki govori proti EMU, štejemo vsebinsko oz. politično nepripravljenost držav na EMU oz. prehitro vzpostavitev EMU, ki naj bi bila po ugotavljanju različnih študij prehitro uveljavljena za dve leti.

Drugi razlog proti EMU navajajo nasprotniki prehajanja integracije v zadnjo fazo evropske super države kot popolne ekonomske unije. Nasprotniki so bili namreč mnenja, da Skupnost čaka še vrsto reform, preden postanejo evropska super država, ter da popolna ekonomska unija s poenotenjem gospodarstev držav članic, skupno politiko na vseh področjih, podobnostjo konfederalni državi, ni tvorba, ki bi jo na formalni ravni opravičevale določbe PES.

Slabosti pa prinaša tudi enotna valuta, ki ima poleg dobrih tudi vrsto nezaželenih posledic. Z uvedbo skupne valute so npr. narasle cene, kajti ponudniki so izkoristili vakuum med uveljavitvijo enotne valute in reakcijo povpraševalcev, nastali pa so npr. tudi stroški zamenjave nacionalnih valut za enotno valuto .