Select Page

QuinceMedia / Pixabay

Prosto gibanje delavcev ima po PDEU dva glavna sestavna dela. V prvem delu so opisane migracijske pravice, drugi del pa opisuje prepoved vsake diskriminacije na podlagi državljanstva glede dela, plačila in drugih pogojevdela.

Prepoved diskriminacije v členu 45 PDEU predstavlja posebno določbo (lex specialis) v primerjavi s splošno prepovedjo diskriminacije na podlagi državljanstva, ki jo najdemo v členu 18 PDEU. Prepoved diskriminacije pa natančno opredeljuje tudi Uredba 1612/68 o svobodi gibanja delavcev v Skupnosti.

Ta uredba prepoveduje diskriminacijo na vseh področjih, ki so na kakršen koli način povezana z opravljanjem dela. Uredba določa, da delavci iz drugih držav pod nobenim pogojem ne smejo biti drugače obravnavani kot državljani domače države, še posebej glede :

• sindikalnih pravic,

• pravic do poklicnega izobraževanja,

• pravic do posredovanja zaposlitve na zavodih za zaposlovanje,

• davčnih olajšav,

• otroških, družinskih podatkov in podobno,

• olajšav glede najema ali nakupa stanovanj (subvencije, ugodna posojila in podobno),

• popustov na železnici in

• socialnih dajatev invalidom in neprostovoljno brezposelnim.

Na podlagi državljanstva sta prepovedani tako neposredna kot tudi posredna diskriminacija. Pri neposredni diskriminaciji predpis države članice drugače obravnava državljane drugih držav članic kot domače državljane.

Pod neposredno diskriminacijo pa se šteje npr. predpis neke države članice, ki določa, da so do nadomestila za ločeno življenje upravičeni le tisti delavci, ki imajo domače državljanstvo. Se pravi, glavna razlika med posredno in neposredno diskriminacijo je v tem, da se pri neposredni diskriminaciji za pridobitev neke pravice zahteva, da ima posameznik državljanstvo domače države članice.

Pri posredni diskriminaciji pa določba za pogoj pridobitve neke pravice ne zahteva od posameznika, da ima ta državljanstvo določene države članice, vendar postavlja drug pogoj, ki ga domači državljani običajno lahko izpolnijo, na drugi strani pa ga državljani druge države članice ne morejo oz. ga izpolnijo veliko težje.

Dober primer posredne diskriminacije na podlagi državljanstva je, da mora imeti posameznik prebivališče v določeni državi članici ali pa da mora obvladati uradni jezik, ki se govori v tej državi članici.

Ta dva pogoja posredno diskriminirata državljane drugih držav članic v primerjavi z domačimi državljani, kajti domači državljani ta dva pogoja že izpolnjujejo, državljani drugih držav članic pa ne ali pa bolj slabo. Drug dober primer posredne diskriminacije pa je, ko mora posameznik kot pogoj za zaposlitev predložiti potrdilo o znanju jezika, ki ga izdaja institucija iz kraja delodajalca .

Postavljeni pogoji, ki pomenijo posredno diskriminacijo, so izjemoma dovoljeni, vendar mora za to obstajati dober objektivni razlog. V praksi se npr. lahko postavljajo pogoji za obvladanje slovenskega jezika, če je državljan druge države članice kandidat za delovno mesto učitelja, ne pa za mesto mehanika