Select Page

»V skladu s stalno prakso Sodišča EU so dajatve z enakim učinkom vse finančne obremenitve, ki jih država članica enostransko naloži v zvezi s prehodom meje, ne glede na njihov namen, naravo, strukturo ali poimenovanje, in imajo enak učinek kot carine.«

Za delovanje carinske unije ima večji pomen prepoved dajatev z enakim učinkom kot carine same. Uvozne dajatve, ki so bile pobrane, čeprav v skladu s PDEU ne bi smele biti, so jih na zahtevo tretje države, države članice, dolžne vrniti.

Države članice pri uvozu blaga v njihovo trgovinsko območje carin ne nalagajo več, pač pa za zaščito domačega gospodarstva uporabljajo precej bolj prikrite prijeme, s katerimi se omeji pretok tujega blaga.

Tu je govora o različnih dajatvah, povezanih predvsem s stroški statističnega spremljanja blagovne menjave, carinskimi, sanitarnimi in podobnimi pregledi. Države članice so se na pobudo Komisije in Sodišča EU odločile, da so pripravljene sodelovati tudi pri odpravi takšnih dajatev .

Prepoved dajatev z enakim učinkom velja samo za uvoženo blago, ker ta zaradi dajatev ni v istem položaju kot domače blago, zato mu le stežka konkurira. Pri prepovedi ni pomembno, v katere namene gredo pridobljena sredstva z dajatvijo, četudi bi šle v sklade, ki so namenjeni npr. izboljšanju socialne varnosti, varstvu okolja in podobno. Dajatve so prepovedane ne glede na višino dajatev, pomembno pa ni niti to, ali se dajatev zaračuna na meji ali pozneje. Dajatev se ne sme naložiti tudi kot vrnitev stroškov pregleda, ki ga naloži država članica .

Dajatve z enakim učinkom so prepovedane predvsem zato, ker so diskriminacijske do tujega blaga, ker ta zaradi njih pride v slabši položaj kot domače blago. Obstaja pa tudi ne tako pogosta prepoved dajatev na izvoz. Te dajatve ovirajo trgovino med državami članicami, ne pa tudi trgovine znotraj posamezne države. Primer prepovedi dajatve na izvoz je izvoz nacionalnih umetniških del v druge države članice (prav tam). PDEU ne ureja področja o dajatvah z enakim učinkom, kot so carine, pač pa je to področje opredelilo Sodišče EU.

»Vsaka denarna dajatev ne glede na njeno višino, njen namen in način uporabe,ki na podlagi enostranske odločitve posamezne države obremenjuje domače in tuje blago, kadar to prečka mejo, in ki je strogo gledano ne moremo označiti za carinsko dajatev, je dajatev z enakim učinkom (…). Pri tem ni pomembno, ali ima država, ki jo pobira, od nje korist, ali je dajatev diskriminatorna ali protekcionistična in ali blago, ki ga ta dajatev bremeni, konkurira kakšnemu domačemu izdelku.«

Sodišča EU so s členom 30 PDEU (prejšnji člen 25 PES) prepovedale dajatve držav članic, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

• gre za denarne dajatve,

• njihova višina in namen uporabe sta nepomembna,

• dajatev je lahko uvedena z državnim ukrepom, ukrepom javnih organov, ali je rezultat pogodbe med posamezniki,

• uporabniki pridobljenih sredstev niso pomembni,

• čas in kraj dajatve nista pomembna,

• dajatev mora biti naložena zaradi prehoda blaga čezmejo ali pri tem prehodu. Poleg dajatev z enakim učinkom, kot ga imajo carine, obstajajo tri vrste dajatev, ki so prvim sicer podobne, toda niso prepovedane, zato jih trgovci morajo plačati

• plačilo nadomestil, ki pomenijo zgolj povračilo stroškov za opravljanje storitev ob prehodu blaga čez mejo,

• plačilo stroškov pregledov, ki jih je naložila EU, in

• plačilo davkov, s katerimi je obremenjeno tudi domače blago (notranje davščine)