Select Page

Države članice skušajo zaščititi z orodjem količinskih omejitev uvoza svoje domače proizvajalce pred tujimi proizvajalci, ki na trg pošiljajo enake ali podobne izdelke. Količinske omejitve so tako velika ovira pri mednarodnem trgovanju

Količinske omejitve si razlagamo predvsem kot deleže, se pravi uvožene in izvožene količine blaga kot ukrepe, s katerimi država v določenem obdobju za posamezno blago omeji uvoz in izvoz. To naredi tako, da določi maksimalno dovoljeno količino, ki se lahko uvozi ali izvozi v državo članico.

Količinske omejitve pomenijo oviro pri prostem pretoku tujega blaga. To je v nasprotju z delovanjem notranjega trga, zato so količinske omejitve že od samega začetka prepovedane, prav tako kot je prepovedana popolna prepoved uvoza. Količinskih omejitev države članice niso uporabljale velikokrat (ker so podobno kot carine transparentne, in se jih težko prikrije), zato so bile tudi zelo redko predmet sodnih postopkov. Več odločb je Sodišče EU izdalo zaradi ukrepov z enakim učinkom. Sčasoma je količinske omejitve doletela ista usoda kot carine – postopoma so se odpravile

Sodišče EU, je v zadevi Geddo podalo definicijo količinskih omejitev:

»Prepoved količinskih omejitev zajema vseukrepe, ki popolno ali delno omejijo uvoz, izvoz ali tranzit blaga v državi članici.«

Kljub prepovedi količinskih omejitev za trgovanje med državami članicami pa Evropska zakonodaja v okviru skupne trgovinske politike, sicer iz opravičljivih razlogov in v izjemnih okoliščinah še dovoljuje količinske omejitve na uvoz blaga iz tretjih držav. Pred podpisom Lizbonske pogodbe je člen 134 PES državam članicam omogočal, da od Komisije dobijo dovoljene, da lahko same sprejmejo potrebne ukrepe, ki bi zmanjšale uvoz tujega blaga