Select Page

geralt / Pixabay

Direktiva o storitvah pomeni pomemben korak k razvoju področja o prostem pretoku storitev.

Zagovorniki Direktive so bili prepričani, da Direktiva predstavlja resnično praktično in izvedljivo rešitev, ki bo spremenila gospodarstvo EU.

Direktiva je pripomogla k večji povezanosti na trgu storitev, ponudnikom in prejemnikom storitev pa je omogočila večjo pravno varnost. Podjetja se po zaslugi direktive po novem lahko ustanavljajo in ponujajo svoje storitve v drugi državi članici, pri tem pa jih ne ovirajo nobeni zakonski predpisi.

Več podjetji in storitev na notranjem trgu prinese večjo konkurenco, se pravi več izbire in nižje cene za potrošnike .

Direktiva zajema storitve, ki jih registriran ponudnik opravlja v eni izmed držav članic. Pojem storitve predstavlja vsako ekonomsko dejavnost, ki se opravlja za plačilo, zato Direktiva ne velja za dejavnosti, ki jih izvajajo država in regionalni ali lokalni organi brezplačno na svojem socialnem, izobraževalnem, kulturnem ter sodnem področju .

Direktiva ne zajema tudi storitev splošnega interesa, ki jih določajo države članice. Tu so mišljene npr. prevozne storitve, kotso javni prevoz, reševalna vozila, taksi službe ali npr. zdravstvene storitve.

Določbe direktive veljajo le v primeru, če so te dejavnosti že odprte za konkurenco in ne zahtevajo odstranitev ovir pri storitvah splošnega pomena, odprave monopolov, npr. na področju športnih stav ali privatizacije javnih organov. Pojem storitve splošnega gospodarskega pomena predstavlja javne storitve, naložene s strani države, katerih cilj je ugoditi javnemu interesu.

Te storitve so :

• poštne storitve,

• prenos, distribucija in oskrba z električno energijo ter zemeljskim plinom,

• distribucija vode in oskrba z njo ter odstranjevanje odpadnih voda in ravnanje z odpadki.

RAZLOGI IN NAMEN SPREJETJA DIREKTIVE

Namen sprejetja Direktive je bil pravna ureditev področja o prostem opravljanju storitev znotraj EU. Bistvena značilnost prostega pretoka storitev je čezmejna uporaba ali dobava storitev, pri tem pa se ne spremeni lokacija uporabnika ali ponudnika storitev.

Določba o prostem pretoku storitev je bila že večkrat predmet preučitve, saj pred sprejemom Direktive področja o storitvah ni urejal noben akt na ravni EU, ampak so to področje določala pravila o drugih svoboščinah. Direktiva o storitvah je poleg področja o opravljanju storitev uzakonila tudi poglavje o drugi svoboščini, in sicer svobodo ustanavljanja sedeža.

Direktiva zraven svobode ustanavljanja sedeža in svobode opravljanja storitev ureja še pravila o poenostavitvi postopkov, ki bi bila podjetjem v pomoč pri premagovanju nekaterih ovir, kot so pomanjkanje poznavanja prava, jezika, kulture in prostorske razdalje

CILJI DIREKTIVE

Glavni cilj predloga direktive je bil uresničitev enotnega trga storitev ter posledično povečati gospodarsko rast in ustvariti številna nova delovna mesta na tem področju.

Vzpostavitev enotnega trga storitev lahko dosežemo s poenostavitvijo upravnih postopkov in utrditvijo medsebojnega zaupanja med državami članicami, treba pa je pridobiti tudi potrošnikovo zaupanje v enotni trg.

Pomemben cilj Predloga direktive je tudi ustvariti pravni okvir, s katerim bodo odpravljene vse ovire, da bodo lahko ponudniki svobodno opravljali storitve, samozaposleni svobodno ustanavljali sedeže v drugi državi članici, tako prejemniku in ponudniku pa bo pravni okvir dal nekopravno gostoto, ki jo potrebujeta za izvajanje teh temeljnih svoboščin

SPREMEMBE DIREKTIVE 2004/2006

Prvi predlog direktive, ki jo je predlagala Evropska komisija leta 2004, je vseboval določilo o načelu izvorne države. Načelo izvorne države je določalo, da je posameznik, ki ponuja storitev, zavezan, primoran ravnati v skladu z zakonodajo države, v kateri ima sedež, in ne z zakonodajo države, v kateri storitev opravlja.

To pomeni, da mora država, v kateri se ponudnik storitev izvaja, upoštevati zakonodajo domače države ponudnika. Države članice si morajo po načelu izvorne države medsebojno priznavati zakonodajo, njihovi nacionalni organi pa morajo med seboj sodelovati. Slaba stran načela pa je, da ustvarja tekmovanje med uredbami, ki podpirajo delovanje domačih podjetij.

Načelo izvorne države je bilo iz prvotnega besedila skoraj v celoti črtan, namesto njega pa so predlagali določilo o načelu vzajemnega priznanja. To določilo od držav članic zahteva vzajemno priznavanje pravice opravljanja storitev izven države članice, v kateri ima ponudnik storitve sedež.

Ponudnik ima tako pravico, da opravlja storitev izven države članice, v kateri ima sedež, država članica, v kateri ponudnik izvaja storitev, pa je zavezana, da ponudniku odstrani vse ovire, ki bi ponudnika ovirale pri prostem izvajanju storitev na njenem ozemlju

GLAVNE SPREMEMBE DIREKTIVE

Glavne spremembe Direktive, ki jih je vpeljala na področje prostega pretoka storitev, zato da bi olajšala svobodo opravljanja storitev ter svobodo ustanavljanja, so predvsem harmonizacija nacionalnih predpisov, zmanjšanje upravnih obremenitev ter znižanje transakcijskih stroškov.

Tu gre predvsem za koristi, ki jih bodo od Direktive imela mala in srednje velika podjetja, potrošniki pa bomo zaradi napredka čezmejne trgovine s storitvami deležni večje, cenejše in bolj kakovostne ponudbe. Glavna sprememba Direktive je torej vzpostavitev konkurenčnega trga,ki bo prinesel večjo gospodarsko rast, več delovnih mest, gospodarstvo EU pa bo bolj konkurenčno tudi na svetovnem trgu

Direktiva je torej osredotočena na štiri glavne cilje, to so :

• pospešitev čezmejnega opravljanja storitev z ustanovitvijo podjetja z začasnim izvajanjem storitev čez mejo, in s tem

• zaradi večje konkurence boljšo in cenejšo ponudbo storitev,

• krepitev pravic prejemnikov storitev, to je boljše varstvo potrošnikov, ter

• učinkovito upravno in pravno sodelovanje med državami članicami ter povečanje zaupanja v notranji trg.