Select Page

Med pravniki velja carinsko pravo za posebno področje, na katerem se ne dogaja nič kaj preveč zanimivega, pa vendar se ta neprestano razvija, mnogo vprašanj carinskega prava pa dobiva širši pomen.

Carinska unija je glavni temelj EU tako s finančnega kot tudi pravnega vidika. Carine namreč predstavljajo pomemben vir lastnih dohodkov EU, obstoj carinske unije pa je trdno vezan na številna področja prava EU.

Carinska unija se šteje za enega prvih uspehov EU. Njeni poglavitni novosti, ki ju je prinesla v EU, sta odprava carin na nacionalnih mejah držav članic EU in skupni sistem za obdavčitev uvoza za tretje države. Carinike, ki smo jih prej videli na vseh nacionalnih mejah, danes večinoma srečamo na zunanjih mejah EU.

Tam skrbijo predvsem za prost pretok trgovine, pomembno vlogo pa imajo tudi pri nalogah, ki so povezane z varnostjo evropskih državljanov. Carinska unija predstavlja enoten trgovinski prostor, kjer blago prosto kroži, pri tem pa ni pomembno, ali je blago evropskega porekla ali pa je bilo uvoženo od drugod.

Švedski televizijski sprejemnik je tako mogoče poslati v Avstrijo brez plačila dajatve in brez carinske kontrole (Evropska unija, 2012). Da prosto kroženje blaga na notranjem trgu EU ne velja le za blago, ki izvira iz držav članic, marveč tudi za blago, ki je izdelano v tretjih državah, je zaslužen enotni režim na zunanjih mejah .

Za mobilni telefon, ki je bil izdelan v Južni Koreji, se plača carina samo takrat, ko mobilni telefon prvič vstopi na ozemlje EU, kasneje lahko telefon prosto kroži po državah članicah EU (Evropska unija, 2012).

Dogovor glede enotnega režima na zunanjih mejah je nastal, ker bi drugače vse tretje države uvažale blago v tisto državo članico, ki bi imela najcenejši uvozni režim . Kljub temu, da se je število carinskih mej na območju EU silovito zmanjšalo, ostaja delo carinikov zelo pomembno, kajti vsakodnevno se v EU uvozijo ogromne količine blaga. Cariniki na leto pregledajo skoraj dvajset odstotkov vsega svetovnega uvoza, kar znese več kot dve milijardi ton blaga. Letno imajo carinske službe opravka z več kot sto milijonov carinskih deklaracij.

Cariniki varujejo državljane EU in opravljajo številne naloge:

• uveljavljajo predpise, ki varujejo okolje, naše zdravje in varnost (zavrnejo na primer okužena živila ali morebitne nevarne električne naprave),

• preverjajo zakonitost izvoza občutljive tehnologije (ki bi se lahko uporabila za izdelavo jedrskega ali kemičnega orožja),

• odkrivajo ponarejene in piratske izdelke, in tako varujejo zdravje in varnost prebivalcev EU ter delo tistih, ki so zaposleni prizakonitih proizvajalcih,

• preverjajo, ali ne gre pri ljudeh, ki potujejo z velikimi količinami denarja (ali njegove protivrednosti), za pranje denarja ali utajo davkov,

• skupaj s policijo in priseljenskimi službami preprečujejo trgovino z ljudmi, mamili, pornografijo in orožjem in s tem organizirani kriminal in terorizem,

• varujejo ogrožene vrste, se pravi, preverjajo trgovanje s slonovino, zaščitenimi živalmi, pticami in rastlinami,

• varujejo evropsko kulturno dediščino, tako da so pozorni na tihotapljenje umetnin.

Pomembna naloga carinikov pa je tudi odkrivanje in preprečevanje goljufij

• Evropska unija ima nižje tarife za številne uvožene izdelke iz revnih držav, zato poskušajo nekateri uvozniki z lažnimi potrdili o izvoru blaga uvrstiti uvožene izdelke iz teh držav v nižji tarifni razred,

• goljufanje pri izjavah o davku na dodano vrednost in plačilih, s katerimi nepošteni podjetniki prijavljajo navidezne posle,

• izogibanje trošarinam na izdelke, kot so cigarete, zaradi česar vlade izgubijo davčne prilive, nujne za javno porabo.

Glavna razlika med carinsko unijo in območjem proste trgovine je v tem, da slednji ne pozna enotnega sistema obdavčitve na zunanjih mejah. Na območju proste trgovine se tako lahko pretaka samo blago, ki je bilo izdelano v eni izmed držav članic EU.

Za dokaz, da je to blago res proizvedeno v državi članici, si mora pridobiti poseben certifikat o poreklu. V carinski uniji teh certifikatov neki tuj proizvod ne potrebuje, kajti blago dobi povsem enak položaj kot »domače blago«, ki je bilo izdelano v državi članici EU, takoj ko prvič vstopi v območje EU .

Ideja o nastanku carinske unije se je uresničila 1.julija leta 1968 in je v takratnem času veljala za velik uspeh, vzpostavljena je bila namreč predčasno, še pred iztekom napovedanega roka.

Danes se je navdušenje nad tem dosežkom že poleglo. EU je šla korak naprej in uspehe carinske unije so zasenčili uspehi monetarne unije. Navkljub vsemu je znano, da brez nastanka carinske unije ne bi bilo EU, določbe PDEU glede carinske unije pa so za delovanje EU pomembne še danes, čeprav imajo države članice sedaj na fiskalnem področju največ težav z neposrednimi davki, in ne več s carinami .

Carinska unija EU pa ni pomembna samo na območju EU, ampak tudi za tretje države, ki so se vedno zanimale za carinsko pravo EU, in tako vplivale na razvoj carinske unije.

Carinska unija je tako orodje, s pomočjo katerega se gradijo mednarodni odnosi z državami izven območja EU.